Vizualna umetnica Dunja Zupančič oblikuje postgravitacijsko optimalno projekcijo. Stilno formativno pripada »razvojni umetnosti«. Svojo umetnost oblikoslovno usmerja v polje gravitacije »Nič«, prek petdesetletne predstave Noordung::1995 – 2045. Njena estetska prizadevanja izhajajo iz večdimenzionalnih humanističnih koordinat strukturiranih iz kozmistične filozofije (Fjodorov).

Kmalu po končani Akademiji za likovno umetnost (ALU), v Ljubljani (1983 -1987) je prešla iz pigmentne abstrakcije v orbiteum digitalne in biomehatronske postgravitacijske umetnosti. S svojo vizualno umetnostjo je konceptualirala časovne desetletne periode (1995 - 2005 - 2015 - 2025 - 2035 - 2045).

S postgravitacijsko metodo in digitalnim formatiranjem XXI. stoletja deluje v smeri postdigitalnih stanj XXII. stoletja.

Zavestno in odgovorno je skupaj z gledališkim režiserjem Draganom Živadinovim vstopila v gledališko-vizualni podvig kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti (KSEVT). V obritalno območje namenjeno umetniškim stalitom (umbot) je iz prejšnjega stoletja prenesla v novo tisočletje načela suprematistične in konstruktivistične umetnosti. Aktivno ju je artikulira in vpela v postgravitacijsko umetnost kot civilizacijsko pridobitev. S pomočjo novo tehnoloških orodji oblikuje postgravitacijske abstrakte.

Dunja Zupančič prepleta digitalno z jezikom gledališke praznotelsnosti v prepričljivo posthumanistično entiteto. Za svoje materializacije večinsko uporablja startegijo - informansov. Ti niso zgolj umetniška zvrst temveč so resonančna točka skozi katero sočasno poteka večplastna materializacije umbotov in njihovih anten. Z njimi sproža hermenevtično razpravo (Leonardo, MIT Boston) usmerjeno v postdigitalno dobo XXII. stoletja.

Njen umetniški napor ni le estetski eksperiment temveč je načelno in kritično nestrinjanje z determinizmom religijoznih, spolnih ter ideološki konceptov planeta. Zavzema se za združevanje umetnosti in znanosti v novo znanje, ki še nima imena.