Dvojica Dunja Zupančič in Dragan Živadinov je 20. aprila 1995 s štirinajstimi igralci začela procesirati petdesetletno predstavo, ki temelji na dramskem tekstu »Ljubezen in država« dramatika Vladimirja Stojsavljevića. Dramska tekstura bo s ponavljanjem predstave izginjala v času. Predstavo je na premieri odigralo sedem igralk in sedem igralcev. Do leta 2045 je načrtovanih pet ponovitev vsakih deset let na isti dan ob isti uri. Če bo v desetletnem intervalu kdo od igralcev umrl, ga bo v njegovi mizanscenski črti nadomestil daljinsko voden tehno-abstrakt. V časovnico replike umrlega igralca bo umeščen ritem, repliko umrle igralke pa bo nadomestila melodija.

Dvojica Dunja Zupančič in Dragan Živadinov je leta 1995 svojo umetniško pozornost usmerila v razliko. Razliko, ki se vzpostavi ob ponovitvi predstave, ko v desetletnem intervalu v prostor igre vstopi smrt in zareže v mizansceno. Leta 2004 se jima je leto dni pred prvo ponovitvijo petdesetletne predstave v »postgravitacijski umetnosti« pridružil konstruktor digitalnih okolji Miha Turšič.

Prva ponovitev Petdesetletne predstave »NOORDUNG:: 1995-2045« je bila 20. aprila leta 2005 v hidrolaboratoriju Zvezdnega mesteca v neposredni bližini Moskve, na modelu Mednarodne vesoljske postaje. V prvem ponovitvenem intervalu nihče od igralcev petdetletnega gledališkega projektila ni umrl. Ponovljivost gledališča je določila metodo Petdesetletni predstavi »NOORDUNG:: 1995-2045« na koncu pa je ritualno nasilje, surovost gledališča uresničila tisto, kar si umetniki od vekomaj želijo: izoblikovati lastno stilno formacijo. Ta se dokončno vzpostavi v tistem trenutku, ko se uresniči v arhitekturi!

 Druga ponovitev je bila odigrana leta 2015 v novo zgrajeni stavbi Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju. V drugem desetletnem intervalu je leta 2011 preminila prva igralka: Milena Grm. Danes jo substituirata tehno-abstrakta: umetniški satelit Umbot::MG in umetniška antena Antena::MG.

Naslednja, tretja ponovitev petdesetletne predstave bo čez dve leti. 

Četrta ponovitev bo leta 2035. 

Peta, zadnja predstava na Zemlji, tik pred vertikalizacijo, bo odigrana 20. aprila leta 2045. Do zadnje ponovitve bodo vsi igralci zapustili prostor igre. V scenskem prostoru bo potekala mizanscenska kinetika tehno-abstrakov. Tekstualno maso bosta nadomeščala ritem in melodija. 

Aprila leta 2045 bo vse pripravljeno za finalno dejanje na orbiti. 

Dragan Živadinov, od leta 1990 artonavt, je leta 1998 tudi uradno postal kandidat kozmonavt. Selekcijo in urjenje za polet v vesolje je opravil leta 1998. Prvo stopnjo selekcije je zaključil v centru Evropske vesoljske agencije (ESA) znotraj komercialnega programa »prvi civili v vesolju« v kraju Trannsine v Belgiji. Drugo stopnjo selekcije je opravil v Centru za usposabljanje kozmonavtov (CPK) Jurija Gagarina v Zvezdnem mestecu v Rusiji, kjer je postal kandidat kozmonavt. 

Dragan Živadinov bo maja 2045 s pomočjo vesoljskega plovila prepeljal štirinajst umetniških tehno-abstraktov, umetniških satelitov - Umbotov v realno bližnje vesolje, na geosinhrono orbito, in jih namestil na štirinajstih točkah okrog planeta Zemlja. Vsakega od igralcev petdesetletne predstave bo zamenjal tehno-abstrakt, ki bo s »postgravitacijskim« procesom postal umetniški satelit.

Umetniški satelit bo pošiljal v globino vesolja in na Zemljo informacije o preminulem igralcu. Vseboval bo tri Umbot algoritemske aplikacije: Biografiko, Biologiko in Biomehatroniko.

V dneh po premieri je Dragan Živadinov izjavil in kasneje to še večkrat ponovil: »Smrti ni! Dokaz, da smrti ni, je arhitetktura, še večji dokaz pa je živa - nova gledališka predstava. Ni težko režirati igralcev, težko je režirati mrtve, najtežje pa tiste, ki se še niso rodili.«

Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič se zavzemajo za abstraktno gledališče, za postgravitacijsko umetnost v pogojih gravitacije Nič!  Z »umetnost strojem« urejajo čezživljenje!